Naš kraj

Dobrodošli v Beli krajini!

Naša župnija zavzema geografsko področje Občine Semič, ki se razteza na severnem obrobju belokranjskega kraškega ravnika, v vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev – dežela na sončni strani Gorjancev.

Osrednje naselje Semič je bilo tudi v preteklosti pomembno trgovsko in kulturno središče, o čemer pričajo arhitekturno bogate stavbe v centru Semiča, ki je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine, zdaj hrib Smuk, kjer pa so žal od gradu ostale le še razvaline.

Semiško župnijo štejemo med najstarejše v Beli krajini. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve sv. Štefana, zgrajene v 12. stoletju, zgradili protiturški tabor; kljub temu so leta 1547 Turki zavzeli in upostošili vas. Župnijo Semič je ustanovil ogrski kralj Bela III. Ogrski in jo dodelil križniškemu redu.

Svojevrstno preteklost pa skrivajo v gozdovih Kočevskega Roga razvaline vasi in cerkva kočevskih Nemcev, ki so tu živeli dobrih kar  600 let. V 14. stoletju so grofje Ortenburžani na obronke roškega pogorja naselili Kočevarje, ki so tu prebivali več kot šeststo let in vsestransko vplivali tudi na razvoj Semiča. O tem pričajo opuščene kočevarske vasi, zidanice na Semiški gori, ostanki pokopališč na Planini in Blatniku, ostanki cerkva črmošnjiške in planinske fare itd.

Našo župnijo so skozi vsa obdobja pretresali nemirni časi. Po zlomu protestantizma v semiški župniji se je razmahnila gradnja cerkva. Najbolj znana je cerkev sv. Trojice na Vinjem Vrhu, zgrajena leta 1647. Najstarejša podružnična cerkev pa je cerkev sv. Primoža in Feliciana na Gabru.

Tudi naslednja desetletja niso prinesla miru. Vrstili so se vpadi manjših turških enot in uskokov. Leta 1646 je bila v Semiču kolera, zato so pokopališče premestili na Sela in sezidali cerkev sv. Duha. Iz tega obdobja sta ohranjeni kužni znamenji pri Trati in na Planini.

Leta 1903 je Semič dobil farno knjižnico, 1911. pa je bilo ustanovljeno telovadno društvo Sokol. Istočasno je že delovalo tudi klerikalno usmerjeno Izobraževalno društvo. Od začetka 1914 je imelo svojo godbo, 18. avgusta 1900 je bila ustanovljena Marijina družba, 30. septembra 1901 Mladeniška Marijina družba in nato telovadno društvo Orel.

Tudi obe svetovni vojni nista prizanesli naši župniji.

Semič doživlja nov polet v razvoju, odkar je leta 1995 zopet postal samostojna občina.

SEMIŠKA OHCET

Folklorna skupina na prireditvi prikaže ohcetni obred od »prošnjačenja«, ko pride bodoči ženin prosit nevestine starše za dekletovo roko, do prevoza bale in šranganja z vsemi vragolijami, ki jih ob tej priložnosti zganjajo razposajeni svatje. Sledi poroka na matičnem uradu in cerkvena poroka v farni cerkvi sv. Štefan ali v cerkvi sv. Mihaela, ter svetenje oziroma sprejem neveste na ženinovem domu in poročna gostija pozno v noč.

Folklorna skupina Semiška ohcet je pričela s svojim delovanjem leta 1945. Več kot tisoč Semičank in Semičanov je delček svojega življenja v šestdesetih letih delovanja posvetilo ohranjanju ljudskega izročila.

Velika posebnost folklorne skupine Semiška ohcet je glasba in njeni godci: harmonikarji in igralci na bršljanov list.

Janez Trdina v svojih zapisih Izprehod v Belo krajino piše tako:

»Za šalo drugi Belokranjci pravijo Semičanom »Šokci«. V Vojni krajni je pomenil »Šokec« rimokatoličana. Verjetno so dali Semičanom ta naziv pravoslavni Uskoki, ker se Semičani niso dosti mešali z ljudmi drugekrvi in vere, amapk so ostali od nekdaj čisti Slovenci in Rimokatoličani.«

O tem je pisal tudi L Kolbezen v Dolenjskih novicah leta 1916:

» Oni del črnomaljske župnije, ki meji na semiško župnijo, kakor tudi vso semiško župnijo, nazivajo s Šokci, šokija. Večina si tega imena ne zna razložiti. Menim, da bo najbolj pravilna razlaga odtod, ker so pravoslavci (staroverci) in grkokatoliki nazivali (kar je še sedaj pri Srbih v navadi): rimokatolike s »šakci«, t.j. verniki, ki se križajo s šako (pest s stegnjenim palcem) medtem ko se po grškem obredu križajo s stegnjeno dlanjo. Ta razlika med latinskim in grškim križem se je prenesla tudi na zaznamovanje onega dela belokranjskega ljudstva, pri katerih je najbolj razvit rimskokatoliški čut, kar se lahko hitro opazi, da so takozvani »Šokci« najbolj pobožni verniki in goreči kristjani med Belo-Kranjci.«

Župnija Semič ima poleg svoje župnijske cerkve sv. Štefana še 20 podružnic.

Od leta 1991 pa je v soupravi župnije Semič še župnija Črmošnjice.

VIRI IN LITERATURA

Štampar, J. 2003. Kronika župnije Semič, samozal., Velika Nedelja.
Mohar, R. 2002. Semič v obdobju narodnega prebujanja. Občina Semič, Semič.
Plut, D. 2008. Bela krajina in Krajinski park Lahinja. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana.
Dular: Semič v Beli krajini, 1971
Dular: Bela krajina in njeni ljudje
Ferenc: Izgubljena dediščina kočevskih Nemcev
Jakič: Gradovi na Slovenskem, 1995
Mohar, R. 2004. Folklorna skupina Semiška ohcet. Občina Semič. Semič
Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku, 1987
Trdina: Izprehod v Belo krajino, 1912