Ste vedeli?

Pritrkavanje je posebna oblika umetnosti skupinskega muziciranja na zvonovih. Namen je polepšati praznike in ustvariti prijetno, praznično vzdušje. Zvonovi so namreč najglasnejše glasbilo. Njihovi glasovi se razlijejo iz zvonikov daleč po pokrajini, naznanjajo jutro, poldan in se z milim večernim ave poslovijo od dneva. Pojejo živim, poslavljajo se od pokojnih. Zato pravijo, da se z veselimi zvon raduje in z žalujočimi žaluje.

 

Slovenska posebnost

Pritrkavanje je prav slovenska navada-posebnost, ki je drugod po svetu skoraj ne poznajo. Prav na poseben mogočen način se slovenski zvonovi oglasijo pred prazniki, ko nanje pritrkavajo slovenski fantje in možje, ponekod pa tudi že punce in žene… Posebnost pa je v tem, da ima vsak zvon svojega pritrkovalca. Pritrkava pa se na dva, tri, štiri največ pet zvonov, če jih je toliko v zvoniku.

 

Ponekod si ljudje sploh ne znajo predstavljati velike noči brez slovesnega pritrkavanja ob procesiji in božiča brez nežnega vabila zvonov k polnočnici. Tako zvonovi na prav poseben način vabijo ljudi k bogoslužju ter ustvarijo prijetno praznično vzdušje. Pritrkavanja pa ne bomo slišali med adventnim in postnim časom, saj je to čas, ko se v ponižni molitvi pripravljamo na dva največja krščanska praznika.



Razlika med zvonjenjem in pritrkavanjem

Glavna razlika med zvonjenjem in pritrkavanjem je ta, da se pri zvonjenju vsi zvonovi gugajo v določenem zaporedju in tako iz zvonov izvabljajo določeno melodijo. Pri pritrkavanju pa so zvonovi pri miru in pritrkovalci iz njih izvabljajo različne melodije ali viže. Zvonjenje lahko slišimo vsak dan, medtem ko se pritrkavanje iz zvonika zasliši le ob večjih cerkvenih praznikih in ob slavnostih kot so sveta birma, prvo sveto obhajilo, celodnevno češčenje, žegnanja na podružnicah itd.



Prisluhnite pritrkavanju za novo mašo domačina g. Romana Ivanetiča v Semiču leta 2016:

AKTUALNO

Semiški pritrkovalci pri Gospe Sveti

Konec julija smo semiški pritrkovalci odšli na vsebinsko zelo bogato tridnevno pritrkovalsko ekskurzijo. Ogledali smo si znamenitosti na slovenskem in avstrijskem Koroškem – nekdaj največjo Marijino romarsko pot v Sloveniji pri Mariji Zvezdi, največjo slovensko katedralo v Gornjem Gradu,  nekdaj najbolj znano božjo pot Sv. Frančiška Ks. v Radmirju z zakladnico mašnih plaščev ter Solčavo in Črno na Koroškem. Drugi dan smo si ogledali bisere na avstrijski strani. Obiskali smo roj. župnijo škofa Rožmana, nekdanji samostan v Dobrli Vasi, grad Krastowitz, Gospo Sveto, Vojvodski prestol, grad Plešivec, Krnski grad, Celovec, Žihpolje z Marijino cerkvijo, nekdanji cistercijanski samostan v Vetrinju, videli smo roj. hišo Jožefa Stefana in na koncu še dom prosvete v Tinjah. Zadnji dan smo si ogledali ž.c. v Prevaljah, p.c. Sv. Ane in Volbenka na Lešah, rudnik v Mežici, ž.c. Sv. Danijela v Šentanelu, muzej železarstva v Ravnah ter cerkev Sv. Pankracija nad Slovenj Gradcem. Mislim, da tega čudovitega izleta ne bomo nikoli pozabili.

Klemen Konda